Obožujem tradicijo. Nezmotljiv, nespremenljiv, nedotakljiv trenutek brez neprijetnih trenutkov, saj je vse že v moči časa in preteklih izkušenj začrtano v najlepši paket kar jih je.
To so lahko jubileji, ki se lahko zgodijo na letni ravni, mogoče so to redkejši dogodki, ki se zgodijo enkrat na desetletje, najlepše pa je, ko je leno nedeljsko popoldne in veš, da se moraš zaradi nekega razloga odpraviti iz hiše in se avtomatsko pojavi vprašanje: "Greva na sladoled?", v povratek pa sledi boljše vprašanje: "Greva raje prvo na kitajsko hrano, in potem na sladoled?".
Kitajska hrana iz "Stare" Gorice je ena izmed starejših tradicij in tudi najbolj okusnih in enostavnih. Že pred odhodom od doma pustim kar preko telefona naročilo, "Italijansko" govorečemu uslužbencu v Take-away restavraciji. Čez 25 minut nas čaka tam lepo v aluminijasto folijo zavita čudovitost, naravnost iz daljne Kitajske. Nikoli se mi še ni zgodilo, tokrat me je uslužbenec zagledal v množici ljudi in rekel, da je moj Cina-tris pripravljen. Kakšna čast, da me je nekdo, ki dnevno gleda na stotine različnih obrazov, spoznal; ali pa je to le žalostno dejstvo, da to tradicijo jemljem daleč preveč resno. Naslednja faza protokolarnih in tradicionalnih obedov je iskanje lepe lokacije, kjer bova pojedla. Lep prostor, samoten kotiček, prostor za sedet, v bližini parkirni prostor, po možnosti naravna ali kulturna znamenitost, po možnosti nekje, kjer nisva še bila.
Torej po nejasnih italijanskih uličnih labirintih sva se nekako pripeljala do nekega obcestnega parkirišča. Po krajšem obhodu sva opazila, da sva po sreči naletela na park ob reki Isonzo. Hrana je bila topla, bilo bi škoda, da bi se ohladila, zato nisva dalje raziskovala, na prvi pogled je bil park namenjen krajšemu sprehajanju in pod stezo je obširna travnata površina, ki je kar klicala po piknikih, zabavah na prostem in umirjenem druženju nedaleč od mestnega življenja.
Dalje k obroku.
Jedla sva vsak svoj ogromni spomladanski zavitek, riž na Kantonski način in rakce v sladko-kisli omaki. Bilo je OK, kot ponavadi. Vedno, ko zagrizem v prvi grižljaj se spomnim mojih staršev, kako vsem z navdušenjem razlagajo kakšna dobra hrana je to in tudi zdrava (najbrž). Ko pogledam od blizu krožnik večino prostora zaseda cvrta hrana, tako nisem več prepričan, da je ta hrana res tako zdrava, kakor jo reklamirajo. Je pa dobra.
Tako lepo se mastiva, riž pada s palčk, rakci izginjajo, pride družinica, seveda s kolesi; kar je bil prej miren, romantičen obed se je sprevrnil v slabo vest. Joj kakšna prikupna družinica, ki se je od doma odpravila s kolesi, prekolesarila preveliko količino kilometrov in se za nagrado ustavila v parku, da se malo odpočije, midva pa cel dan v hiši, se nedeljsko otepala vseh opravil in se nagradila s super mastno večerjo na romantični lokaciji, vedoč, da naju je pripeljal avtomobil, odpeljal pa naju bo tudi.
Da večera še ni konec sva šla na domači sladoled v Šempetrsko sladoledarno.
Tradicionalna večerja je opravljena, sita, v tišini se voziva proti domu. V glavi mi odzvanja poreklo hrane, katero sva zaužila in za trenutek sem se počutil kakor Marko Polo, ki na svoji svilnati avtocesti urno jezdi svojega konja, v eni roki kitajske palčke, v drugi roki se mu topi sladoled.
Ni komentarjev:
Objavite komentar