Imel sem deda (zaradi lokalne politike smo ga tako imenovali, si cer bi bil nono), ki je velik del življenja živel sam v hiški v majhni vasici v skrajnem koncu severne Primorske. Nakar en lep dan sporoči, da je oddal prošnjo, da gre v dom za ostarele, ker itak je čakalna vrsta izredno dolga. Karma udari in je v roku par tednov bil premeščen v dom za ostarele. Obiski so bili ok, cimre si sam ni izbiral, frekvenca menjave cimrov je bila odvisna od stopnje umrljivosti, vendar videl sem, da drugega kratkočasenja razen televizije in par prijateljev v ustanovi ni bilo. Vse na kar so čakali so bili obiski, mogoče kakšen praznik, in na nič drugega.
Ko si otrok imaš ogromno stvari na katere čakaš, novo leto, zimske počitnice, prešernov praznik, velika noč, prvomajske počitnice, konec šole, rojsti dan, začetek šole, jesenske počitnice, morje, smučanje, športni dnevi,... Ko si stareši se frekvenca spremeni, ampak vseeno, dopust, državni prazniki, rojstni dan, čas za malico, večer na kavču, ... Celo življenje si zadajmo cilje na katere se splača počakat (beri za katere je vredno preživeti), takoj ko je enega cilja konec že kalkuliramo kdaj bo napočil čas naslednjega in tako si krajšamo čas in se bodrimo. Ko pa nam ciljev zmanjka se nam celoten razlog eksistence drastično spremeni, tako kakor v domu upokojencev. V življenju ne pričakuješ drugega kakor obiskov, mogoče kozarec vina pri kosilu ob praznikih in glavni odgovor na vprašanje "Kaj je novega?", se glasi : "Nobeden ni umrl."
Ni komentarjev:
Objavite komentar