Ob vsem tem snegu, ledu in električnem mrku se zagotovo najde kakšen pozitivnež. V garaži lepo zlošči svoj leseni konjiček, vpreže urnega vranca, se odpravi z vozom po belih poteh in se v brk smeje: "Vsa leta ste me klicali norec, da še vedno hranim moj leseni voz, da vidimo kdo se bo zadnji smejal."
Najbrž se tako počutijo Nemci, ki še vedno skrbno hranijo svoje Marke nekje pod vzglavnikom, češ, itak se Evro ne bo prijel. Tako se najbrž počuti tudi kakšen Indijanec, v smislu, sem rekel, po moje so Evropejci samo prišli pogledat, kmalu se bojo odpravili z naše celine. Za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar