Sucio pero bueno

AJAJAJ TORTILJE

Surovine:

Ena čebula

Pol melancana (ki je samotno čakal cel teden v hladilniku in od žalosti uvel)

Ena bučka (olupljena, ker sicer bi se moja ljuba soproga zmrdovala nad izdelkom)

En svež feferon

Štiri sveže paradižnike (olupljene, ožemane vseh sokov in narezane na majhne koščke)

Štiri majhne piščančje noge (približno 500g)

Tri kupljene tortilje (jaz sem uporabil piadine, ker so bile samo 1 euro v Eurospinu)

Postopek

Nasekljal sem čebulo in ker sem nepotrpežljiv sem jo vrgel v hladno kozico z malo mrzlega olivnega olja. Vmes sem obdeloval ostalo zelenjavo: bučko, melancano in feferon sem narezal na srednje majhne kvadre. Vmes sem nestrpno pogledoval v kozico in se spraševal, zakaj ta čebula še ne cvrči. Končno se je kozica dovolj ogrela in čebula se mi je prvič preveč na rjavo zapekla, zato sem ji dodal obilo vode. V sebi sem si izrekel par pohval, ker mi gre delo dobro od rok, nakar sem se spomnil, da bi bilo lepo dat kaj piščanca v omako. Vzel sem 4 piščančje nogice, poskusil ločiti meso kosti od mesa na srovih, neuspešno. Jezno sem vrgel meso v kozico s čebulo. Po kratkih trenutkih se je čebula obarvala na temno rjavo, meso pa je še vedno bilo ne-pečeno na eni strani, zato sem pomislil, da je bolje če rešim čebulo in sem vse skupaj zalil z vodo. Čez nekaj trenutkov mi je postalo žal za moje dejanje, zato sem odstranil meso s kozice in vseeno ločil kosti od mesa. Ob tem sem si pri sebi mislil, da sem storil dobro delo, saj bo lahko naš pes po dolgem času spet okusil nekaj mesa na odvečnih kosteh. 

Čebula je bila nared, dodal sem nasekljano zelenjavo, pol surovo meso, paradižnik in nekaj začimb. 

Ena stvar, ki je dobro vedeti glede domačih paradižnikov: spustijo ogromno soka, in za ogromno mislim Cerkniško jezero spomladi. In tudi tokrat so bili domači paradižniki preveč sočni in se je vsa zelenjava nekoliko prekuhala. 

Medtem sem naribal nekaj sira in pristavil ponev v kateri bom ogrel tortilje, katere so bile po kasnejši ugotovitvi vse na sredi počene. Užaljen nad Eurospinom sem se sprijaznil, da ne bodo estetsko dovršene, tolažil sem se zgolj z okusom omake. Ko se je Cerkniško jezero končno osušilo sem naložil par zajemalk omake na tortiljo in jih nerodno zvil, potresel s sirom in za minutko ogrel v mikrovalovki, da se je sir stopil. 

Kljub temu, da je zgled bil klavrn, je okus zdaleč prekašal vso vizualno doživljanje, na koncu koncev so vse krave v temi črne.